Začetki šolstva na Ponikvi

Začetki šolstva na Ponikvi segajo v leto 1786. Pouk je potekal v kaplaniji, ki se je nahajala v edinem ohranjenem stolpu nekdanjega protiturškega obrambnega obzidja okoli cerkve. Prostor je bil vlažen, slabo opremljen, učbenikov ni bilo, poučevanje pa je potekalo v nemškem jeziku. Zaradi tako slabih razmer šola ni redno in dobro delovala.

Za izobraževanje ljudi na Ponikvi si je zelo prizadeval kaplan Jakob Prašnikar, ki je veljal za izobraženega, široko razgledanega in delavnega človeka. Na Ponikvi je ustanovil nedeljsko šolo, ki je bila brezplačna. Učenci so se najprej učili branja in pisanja v slovenskem jeziku, šele nato so jih poučevali tudi nemščine. Delovala je ob nedeljah in praznikih, obiskovali pa so jo lahko tudi starejši, ki še niso znali pisati in brati. Take šole država ni priznavala, vendar je tudi preganjala ni. Šolsko leto se je končalo s preizkusom znanja pod znamenitim orehom, ki je stal sredi vasi. Nedeljsko šolo je obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, ki se je izkazal kot zelo marljiv učenec.

Prva šolska stavba

Zaradi slabih šolskih razmer na Ponikvi sta celjski okrožni urad in dekanijski šolski urad Šmarje zahtevala ureditev šolstva na Ponikvi. Maja 1811. leta  so se pričele priprave za gradnjo prve šolske stavbe na Ponikvi. Pouk v njej se je pričel 27. februarja 1812. Za nadzornika je bil imenovan Jakob Prašnikar, učitelj pa je postal Janez Nepomuk Zweck iz Slovenskih Konjic. Med leti 1812 in 1814 je trivialko v novi šolski stavbi obiskoval tudi Anton Martin Slomšek, nato pa šolanje nadaljeval na celjski glavni šoli. Pouk v trivialki je še vedno potekal v nemškem jeziku, tudi učnih pripomočkov je bilo zelo malo.

Med leti 1828 in 1832 je trivialko na Ponikvi obiskoval tudi Blaž Kocen. Število učencev se je do takrat zelo povečalo in prišlo do številke sto. S preselitvijo učitelja na podstrešni prostor šole so pridobili dodaten prostor za pouk. Kasneje so pridobili še en prostor v hiši Karla Kristana, v kateri je danes kmetijsko – živilska trgovina.

Po marčni revoluciji leta 1848 je prišlo do velike reforme šolstva, katera je le delno uspela.  Pogoji za izobraževanje so se počasi izboljševali, število učencev je naraščalo. Tako je bilo tudi na Ponikvi, kjer je po uvedbi trirazredne šole leta 1880 število otrok naraslo na 270. Ponikva je nujno potrebovala novo šolo. Začasno so pridobili prostor za učilnico v hiši trgovca Josipa Groblarja, v kateri je danes sedež turističnega društva.

Šola na Gmajni

Novo šolo so začeli graditi na takratnem šolskem vrtu, na Gmajni. Šola je imela štiri učilnice, prostore za upravo ter podstrešne prostore za učitelja. Ob šoli so uredili vrt in igrišče.

Gradnja je bila končana leta 1898. Takrat je po odloku graškega deželnega sveta šola postala štirirazredna in se je na čast 50. obletnice vladanja cesarja Franca Jožefa imenovala »Jubilejna mešana ljudska šola Franca Jožefa«.

Od leta 1786 do leta 1918 je na Ponikvi službovalo 49 učiteljev, od teh 8 učiteljic. Prvi učiteljici na Ponikvi sta bili Marija Kregar in Fani Vošnjak. Kregarjeva je skrbela za Kocenovo knjižnico in bila med prvimi, ki je pri pouku uvedla novo metodo branja. Kocenova knjižnica je bila ena izmed treh knjižnic na šoli, katere so med vojno uničili Nemci. Ohranilo se je le nekaj knjig.

Leta 1909 je šola na Ponikvi postala petrazredna. Po ustanovitvi Kraljevine Jugoslavije je bila z zakonom predpisana osemletna šolska obveznost. Leta 1937 je šola postala šestoddelčna. Zaradi vse večjega števila učencev je pouk potekal v prostorih obeh šol. Prve štiri razrede so poučevali posamezni učitelji, višje razrede pa v enem oddelku šolski upravitelj.

Leta 1929 je za upravitelja šole na Ponikvi prišel Primorec Franjo Bole. Uvajal je moderen praktičen pouk. S svojim delom je prispeval k napredku šole in kraja. H gospodarskemu razvoju kraja je pripomogel tudi učitelj Ljudjevit Komar, ki je med drugim zaslužen tudi za postavitev železniške postaje v Dolgi Gori in vodovod, ki ga je Ponikva dobila leta 1932. Nekaj let pred vojno se je skoraj v celoti zamenjal učiteljski zbor, upravljanje šole pa je novembra 1937. leta prevzel Jože Kincl, ki je bil leta 1942 kot talec ustreljen v celjskem Starem piskru. Od 1. do 4. razreda je bilo 199 učencev, v 5. in 6. razredu je bil en oddelek z 99 učenci, skupaj je bilo 298 učencev. Šola je bila dobro opremljena z različnimi učili in bogato učiteljsko knjižnico (okoli 700 knjig), revnejšo šolsko (okoli 200 knjig) in Kocenovo (sokolsko) knjižnico. Sicer pa šola ni imela elektrike in v razredih ni bilo vode.

Po nemški zasedbi, 15. aprila 1941, je Ponikvo vodil nemški župan Albert Prohaska. V šolo so prišli nemški učitelji. Nacisti so uničili ves šolski arhiv s šolsko kroniko vred, vse knjižnice, učbenike in vsa učila s slovenskimi napisi. Po velikonočnih praznikih leta 1945 se nemški učitelji niso več vrnili in nemškega pouka je bilo konec. Tako so minila štiri najtežja leta v zgodovini te šole. Zasilni pouk se je začel že 22. 5. 1945 in se slovesno zaključil 28. 7. 1945.

Po osvoboditvi so za krajši čas upraviteljevanje šole prevzeli Marija Kregar, Neža Urleb, Mirko Koželj in Ema Koželj. Med leti 1949 in 1968 je bil upravitelj Alojz Rojc. Prva leta po vojni se je učni načrt večkrat spreminjal, učitelje pa so pogosto premeščali. Zaradi pomanjkanja učiteljev je bil pouk izmenski, okrnjen in kombiniran. Začasni učni načrti so predvidevali sedemletno šolsko obveznost, vendar je šola na Ponikvi zaradi neutreznih materialnih in kadrovskih pogojev ostala šestoddelčna. Po končanem 4. razredu so boljši in premožnejši učenci odhajali v nižje gimnazije v Šentjur, Poljčane, Šmarje in Celje.

Po letu 1957 so šolo postopoma modernizirali. Napeljali so elektriko, vodo, uredili centralno kurjavo, sanitarije, igrišče ipd. Leta 1961 je bila uvedena popolna osemletka z razrednim in predmetnim poukom. Uveden je bil angleški jezik kot učni predmet. Tega leta so učenci iz Dolge Gore in dela Ostrožnega zaradi spremembe šolskega okoliša začeli obiskovati šolo na Ponikvi. Takrat je bilo največje število otrok po letu 1945, to je 321. Zaradi pomanjkanja prostorov se je pouk izvajal tudi na drugih lokacijah. Leta 1970 so dve učilnici in šolsko kuhinjo uredili na šolskem podstrešju.

Šola solidarnosti

20. junija 1974 je šolo močno poškodoval potres. S solidarnostnimi sredstvi ljubljanskih občin so v manj kot enem letu zgradili novo šolo s telovadnico, prostori za vrtec, upravo, kuhinjo idr. 1. septembra 1975 so jo poimenovali po učitelju, duhovniku in slovečem geografu, Blažu Kocenu. Ob šoli je bilo v naslednjih letih urejeno travnato nogometno igrišče z atletsko stezo. Med leti 1968 in 1986 je bil ravnatelj ponkovške šole Maks Kovačič, njegovo delo pa je prevzel Jakob Ratajc in ga opravljal vse do leta 2004.

Leta 1976 je bila šola na Ponikvi izbrana za poskusno izvajanje celodnevne osnovne šole za učence od 6. do 8. razreda. Za uspešno izvajanje programa je šola ob 10. obletnici delovanja dobila republiško priznanje. Na šoli so si zelo prizadevali za kakovostno izvajanje interesnih dejavnosti. Med temi je še posebej uspešno deloval klub mladih tehnikov pod vodstvom učitelja Stanka Gobca. Udeleževali so se občinskih, republiških in zveznih tekmovanj ter prejemali vrsto priznanj in odlikovanj. Zelo uspešno je deloval tudi zgodovinski krožek pod mentorstvom učiteljice Slave Kovačič, ki je za svoje delo dobil najvišje občinsko, dve republiški in zvezno odličje.

Po dvanajstih letih je bila ponovno uvedena poldnevna šola. Zaradi pomanjkanja učilnic je pouk na razredni stopnji vse do leta 2004/2005 potekal dvoizmensko. V šolskem letu 2003/2004 se je šola na Ponikvi vključila v nov program devetletnega osnovnošolskega izobraževanja. Zaradi pomanjkanja prostora je bila učilnica prvega razreda urejena v prostorih vrtca. Leta 2004 je Občina Šentjur za potrebe šole najela še prostore sosednje stavbe, ki je bila v lasti Kmetijske zadruge, v katerih so uredili dve manjši učilnici. S tem je bil odpravljen dvoizmenski pouk, toda izvajanje pouka na različnih lokacijah je prinašalo nove težave v organizaciji vzgojno-izobraževalnega dela.

Nova šola

Prostorska stiska na šoli je bila vedno večja, prav tako so se večale težave s šolsko stavbo (posedanje tal, puščanje strehe, okna niso dobro tesnila…). Več let se je razmišljalo o gradnji prizidka in obnovi že dokaj dotrajane šole. Narejenih je bilo več idejnih projektov, ki pa niso bili nikoli realizirani, saj so se pojavili dvomi v smiselnost tovrstne prenove. Začele so se aktivnosti za gradnjo nove šole. Leta 2004 je vodenje šole prevzel Miloš Bevc, leta 2009 pa Andreja Ocvirk, ki delo ravnateljice opravlja še danes.

V začetku leta 2005 je bil izdelan idejni projekt novogradnje šole, skupaj s telovadnico in vrtcem. Konec junija 2006 je bil postavljen temeljni kamen, gradbena dela pa so se pričela jeseni 2006. Intenzivna gradnja je potekala do začetka julija 2007. Med počitnicami je bila dobavljena celotna nova oprema, tako da so se 1. septembra 2007 učenci in starši ob dnevu odprtih vrat že sprehajali po novi šoli.

Z izgradnjo nove šole Ponikva ni dobila le dobrih pogojev za osnovnošolsko izobraževanje, ampak tudi izobraževalni in rekreacijski center za vse krajane.

Staro šolo so porušili, na njenem mestu pa uredili zunanja športna igrišča za košarko, nogomet, tenis in atletiko.

Vir: I. Andoljšek, S Kovačič: Krajevna skupnost Ponikva, 200 let osnovnega šolstva s posebnim ozirom na razvoj šolstva v severovzhodni Sloveniji, TCP TOZD Papirkonfekcija Krško, 1986.